Domov
"Pri svojem delu se ne zanašajte nase, ampak na božjo Previdnost, pri tem pa morate biti ponižni in potrpežljivi."
sv. Vincencij Pavelski
brezdomci.jpgdogodki.jpgotroci_in_mladi.jpgprostovoljci.jpgstarsi.jpgvzd.jpg

Postna akcija 2016

Papež Frančišek je leto 2016 razglasil za sveto leto, leto usmiljenja. S tem nas vabi, da v tem letu še posebej prosimo Boga za usmiljenje nad nami in celim svetom in obenem, da razmišljamo o svoji drži usmiljenja do sebe in do drugih. Vabimo vas, da se zato v tem postnem času ustavimo ob delih usmiljenja. Da obudimo spomin, so to:

TELESNA DELA USMILJENJA:

  • Lačne nasičevati
  • Žejne napajati
  • Popotnike sprejemati
  • Nage oblačiti
  • Bolnike obiskovati
  • Jetnike reševati
  • Mrliče pokopavati

DUHOVNA DELA USMILJENJA:

  • Nevedne učiti
  • Dvomljivcem prav svetovati
  • Krivico voljno trpeti
  • Grešnike svariti
  • Žalostne tolažiti
  • Žaljivcem iz srca odpustiti
  • Za žive in mrtve Boga prositi

Da bi bila naša razmišljanja in dobra dela čim bolj konkretna, se bomo vsak teden ustavili ob enem od telesnih del usmiljenja. Razmišljali bomo o tem, kako je to usmiljeno držo živel Jezus in kako jo danes lahko živimo mi.

V tem tednu razmišljajmo ob prvem delu usmiljenja:

Lačne nasičevati

Postavitev Gospodove večerje
Lk 22,14-23

Ko je prišla ura, je sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas. 

Drugi odlomki, ko je Jezus na obedih:

Lk 6,1-5, Lk 9,10-17, Lk 10, 38-42, Lk 14,15-24, Lk 16,19-31, Lk 24,13-35, Jn 21,1-14

Jezus je zelo dovzeten za telesno stisko ljudi in jim želi v njej pomagati (npr. ko nasiti lačno množico). Vendar človeka vidi v vsej razsežnosti. Telesne potrebe ljudi vedno združuje z duhovnimi. Opozarja nas, naj ne delamo za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane (Jn 6,27). Zanj je skupen obed prostor srečevanja, druženja, prostor, kjer drugemu pokaže, da ga ima rad in je zanj neskončno dragocen. Nasititi drugega zanj ne pomeni samo napolniti njegovega trebuha, ampak mu preko tega dati dostojanstvo, sprejetost, ljubezen, torej življenje v celoti.

sreda: Kakšen je moj odnos do hrane? Kdaj s hrano polnim praznino, ki je v meni in kdaj z njo skrbim za svoje zdravje in fizično moč?

četrtek: Kakšen je moj odnos do skupnih obedov? Je vseeno, kako in s kom jem in kaj »vržem vase« ali mi je pomembno kaj, s kom in kako obedujem?

petek: Kakšni so obedi v naši družini? Je naša miza prostor srečevanja in pozornosti do drugega ali napor, ki ga želimo čim prej končati?

sobota: Opazim okoli sebe ljudi, ki so sami in lačni ljubezni? Kaj naredim zanje?

nedelja: Ob polni mizi pomislim na milijone, ki umirajo zaradi lakote? Sem hvaležen za to, kar imam ali mi je samoumevno? 

Žejne napajati

Jezus umre
(Jn 19, 28-30)

Nato je Jezus, ker je vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha. (Jn 19, 28-30)

Drugi odlomki, ko Jezus govori o žeji:

Jn 4, 1-29, Mt 25, 31-45, Jn 2, 1-12

Jezus tako kot hrano, tudi žejo povezuje z duhovno potrebo. Sam priznava svojo žejo pri srečanju s Samarijanko (Jn 4, 1-29) in na križu (Jn 19,28-30), vendar vedno v povezavi z duhovno platjo. Samarijanko spomni na njeno potrebo po Živi vodi, na križu pa izrazi svojo žejo, ko izpolnjuje svoje poslanstvo kot človek. Ko v Kani Galilejski spremeni vodo v vino, s tem ovrednoti darovanjsko ljubezen (Jn 2, 1-12).

Žeja je torej v duhovnem smislu hrepenenje po ljubezni (Ps 42,3). To pomeni biti žejen ljubezni in dajati ljubezen. Hrepenenje po ljubezni je osnovna človekova potreba in se kaže tudi telesno (Ps 63,2). Vsi si želimo objema, sočutja, nežnosti, bližine.  Jezus nas torej uči, naj združimo žejo in potrebo po ljubezni in nanjo odgovarjamo.

ponedeljek: Si priznam svojo žejo po ljubezni? Jo potešim s hitrimi nadomestki (delom, hitenjem, televizijo, hrano, …) ali vztrajam v iskanju Žive vode?

torek: Zmorem biti majhen v hrepenenju, da potrebujem ljubezen drugega? Želim drugega posedovati ali ga ne spustim v svojo bližino?

sreda: Se zmorem veseliti svojih vedno neizpolnjenih hrepenenj ali mi je krivica, ko mi nekaj manjka?

četrtek: Kakšen je moj odnos do spolnosti? Si upam priznati svoje strasti? Jih potešim z iskanjem užitka, jih potlačim ali zmorem vztrajati v neizpolnjenih strasteh in živeti iz njih?

petek: Zmorem odgovoriti na žejo bližnjega (žene, moža, otroka, prijatelja, staršev, …) po moji pozornosti in bližini ali mi drugi predstavlja samo napor in breme?

sobota: Vidim potrebe ljudi okoli sebe ali se ukvarjam samo s seboj in svojimi  potrebami?

nedelja: Kaj naredim za brezdomce in razbite družine v svojem kraju? 

Popotnike sprejemati

Usmiljeni Samarijan
(Lk 10, 25-36)

Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!«

 

Drugi odlomki, ko Jezus potuje ali sprejema popotnike:

Mt 2, 13-15, 19-23, Mt 8, 18-22, Mt 9,9-13, Mt 10, 34-39, Lk 10, 38-42, Lk 24, 13-35

Jezus sam je bil popotnik. Rodil se je na poti. Ljudje ga niso sprejeli, razen pastirjev, ti pa so našli odrešenje. Ko sprejemamo popotnike, torej uboge, brezdomce, ljudi, ki so v zelo negotovem položaju, sprejemamo Jezusa samega. Tako je naredil usmiljeni Samarijan, ki ni imel predsodkov pred ubogim in pretepenim človekom, zato mu je pomagal. Duhovnik in levit tega nista zmogla. Jezus pravi, naj uboge celo povabimo na svojo gostijo, ker nam tega ne bodo mogli povrniti (Lk 14, 12-14). Uči nas sprejemati to negotovost, da bi v njej srečali Boga in to bo naše plačilo.

Jezus je bil tudi sam izredno pozoren na vsakega človeka, ki je šel mimo. Vedno se je ustavil ob človeku, ga srečal s pogledom in je želel odgovoriti na njegovo potrebo in stisko. Bil je odprt za vsakega, ki ga je hotel srečati. Bil pa je tudi zelo oster, kadar so ga ljudje iskali z napačnimi vzroki (Mt 12, 46-50). Vedel je, kdaj je potreba resnična in kdaj je v ozadju napačen namen.

ponedeljek: Ali vidim, da Bog vstopa v moje življenje zelo drugače, kot bi si želel? Ali mu dovolim, da me preseneča s svojo drugačnostjo ali moram imeti vse pod kontrolo?

torek: Kaj storim, ko me Bog preseneti in postavi na glavo moje načrte? Se jezim nanj, mi je krivica ali se zmorem odpovedati svoji predstavi in slediti Njegovi volji?

sreda: Kaj storim, ko me bližnji zmoti sredi dela in želi mojo pozornost? Ga zmorem sprejeti ali ga odslovim, ker imam pomembnejše opravke?

četrtek: Kakšen je moj odnos do tujcev, homoseksualcev in drugih drugačnih od mene? Se jih bojim zaradi njihove drugačnosti ali jih zmorem sprejeti v tem in jim pomagati?

petek: Kakšen je moj odnos do ubogih, brezdomcev, beguncev? Me njihov položaj spravlja v stisko in se zato raje ne srečam z njimi ali jih zmorem sprejeti in se jim približati?

sobota: Jezus je zavrnil svoje domače, ki so ga iskali. Ali tvegam zaradi tega, kar Bog od mene pričakuje, izpasti brezobziren ali nesramen? Ali iz strahu pred konfliktom raje ustrežem?

nedelja: Sem se zaradi pomoči drugemu pripravljen odpovedati tudi nečemu, kar je dobro (maši, molitvi, …) ali mi je zapoved in pravilo pomembnejše od človeka?

Nage oblačiti

Prilika o izgubljenem sinu
(Lk 15, 11-32)

In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹

Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

 

Drugi odlomki, ko Jezus govori o obleki, oblačenju, nagoti:

Mt 9,18-22, Mt 17,1-2, Mt 22,1-13, Mt 27,27-31, Mt 28,1-4, Lk 5,33-39, Lk 6,27-36, Lk 8,26-39, Jn 20,11-18

Obleka je bila od nekdaj simbol dostojanstva, človeške vrednosti, moči. V priliki o izgubljenem sinu Oče s tem, ko ga obleče v svatovsko oblačilo, sinu vrne dostojanstvo, ki ga je izgubil. Jezusa na križevem potu vojaki slečejo (Mt 27,27-31), ampak Jezus je močan v tem, ko sprejema nemoč, zato dostojanstvo v polnosti ohrani. Ko se krvotočna žena dotakne njegove obleke (Mt 9,18-22), se dotakne njegove notranje moči. Jezus se je pustil dotakniti obleke, razen po vstajenju, ko reče Mariji Magdaleni, naj se ga ne dotika, ker še ni šel k Očetu (Jn 20,11-18). To verjetno govori o tem, da od Očeta še ni prejel polnosti dostojanstva, moči, ki očitno pride kasneje. 

Nage oblačiti torej pomeni, vračati človeku dostojanstvo in moč. Z obleko še vedno kažemo svetu, kdo smo, čeprav se je danes ta vsebina izgubila. Nage oblačiti pomeni, da bomo z obleko, ki jo damo tistemu, ki je nima, poskrbeli tudi za njegovo dostojanstvo – da obleka ne bo samo cunja, ki jo bo potem vrgel v smeti, ampak bo to res njegova obleka, ki bo izražala njega samega, njegovo dostojanstvo.

ponedeljek: Kakšen je moj odnos do mojega telesa? Se preziram, poveličujem svoje telo ali ga sprejemam in skrbim zanj, ker je dar od Boga?

torek: Kakšen je moj odnos do teles drugih? Vidim v telesu drugega objekt moje zadovoljitve ali v njem vidim celotnega človeka v vsej njegovi vrednosti?

sreda: Kakšen je moj odnos do oblačenja? Je vseeno, kaj oblečem? Skušam z obleko in ličili prikriti svojo ranjenost ali z njo izražam sebe in svojo pravo vrednost?

četrtek: Jezus je kljub razvrednotenju in ponižanju ohranil dostojanstvo in moč s tem, ko je sprejel nemoč in ohranil ljubezen. Zmorem ob ponižanju videti ranjenost drugega ali hočem ohraniti svojo moč s silo in maščevanjem?

petek: Kdaj sam ponižujem drugega, kdaj pa nekoga zaščitim pred poniževanjem drugih?

sobota: Oče izgubljenemu sinu vrne dostojanstvo, ki ga je z grehom izgubil. Zmorem sprejeti padec bližnjega in njegovo opravičilo ali mu vedno znova očitam in ga razgaljam?

nedelja: Zmorem verjeti, da smo vsi Božji otroci in zato vsi enaki v dostojanstvu ali se imam za boljšega / slabšega od drugih?

Bolnike obiskovati

Jezus ozdravi gluhonemega
(Mr 7,31-35)

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. 

Drugi odlomki, ko Jezus ozdravlja:

Mr 5,22-42, Jn 4,43-54, Mr 1,29-34, 40-45, Mt 9,1-8 …

Jezus z vsem, kar dela in govori, kaže na to, da je pozoren na zdravje drugega. Njegova pozornost do bolnih je čudovita. Pri njem je videti izredno intimo, izredno rahločutnost do tistega, ki je bolan. Vsakemu se posveti, ne naredi tega mimogrede. Človeka vidi v njegovi stiski in skuša scela stopiti v njegov svet doživljanja in bolečine. Zdravje tudi povezuje z grehom. Večkrat odpušča grehe in hkrati ozdravlja. Kot bi že takrat povezoval to, čemur danes rečemo, da so bolezni psihosomatske.  

Jezus se je dotikal bolnikov, bil pozoren na njihove rane, mi pa pred njimi pogosto bežimo. Ko pridemo na obiske bolnikov, se pogosto izogibamo besede o bolezni ali smrti. Jezus se ne boji se ranjenega telesa. Vedno se dotakne bistva. Ustavi se ob človeku in mu pride na proti s srcem, s pogledom, z dotikom, z bližino. Vse to je za bolezen: od sočutja, do telesne skrbi, nikakor pa ne beg. Videti drugega v tej telesni stiski in biti sočuten, pomagati drugemu, ko je bolan, ko potrebuje čisto telesno pomoč, … to je delo usmiljenja. 

ponedeljek: Kako skrbim za svoje telo? Ga uničujem s prenajedanjem, lenobo, izčrpavanjem, kajenjem, … ali pazim, da mu ne škodujem. 

torek: Kako skrbim za svoje zdravje? Sem pozoren na to, kaj se dogaja z mojim telesom ali ga zaznam šele, ko me pokosi bolezen?

sreda: Sem pozoren na to, kaj se dogaja z zdravjem mojih bližnjih? Jih opazim, ko so utrujeni, izčrpani in se jim zdravje slabša ali jih spregledam v tem?

četrtek: Zmorem sprejeti svojo šibkost in krhkost, ko zbolim ali ob tem obupujem, se smilim samemu sebi in se jezim? 

petek: Zmorem sprejeti bolezen bližnjega ali mi je skrb za drugega krivica?

sobota: Kakšen je moj odnos do ranjenega telesa? Se bojim ran ali zmorem ljubeče poskrbeti za svoje rane ali rane drugega?

nedelja: Kakšen je moj počitek? Se zmorem umiriti v sebi in svojem telesu ali me ves čas preganjajo skrbi in delo?

Jetnike reševati

Jezus v soboto ozdravi sključeno ženo
Lk 13,10-17

V soboto je učil v neki shodnici. In glej, tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati. Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.« Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga. Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil, ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: »Šest dni je, v katerih je treba delati. Ob teh dneh torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa na sobotni dan.« Gospod pa mu je odgovoril: »Hinavci! Ali ne odveže vsak od vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat? Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan zvezal za – poslušajte – osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi na sobotni dan?« Ko je to govoril, je bilo vse njegove nasprotnike sram, vsa množica pa se je veselila vseh veličastnih reči, ki jih je delal.

Drugi odlomki, ko Jezus rešuje obsedence in jetnike greha:

Mr 5,1-10, Mr 1, 21-28, Lk 4, 31-37, Jn 8, 1-11, Jn 8, 31-34

Jetnike reševati pomeni reševati tako ali drugače ujete. Jezus osvobaja jetnike, ko rešuje obsedene izpod hudičeve oblasti, tiste, ki grešijo pa opominja in jim odpušča grehe. Vse naredi, da bi človeka osvobodil. Ustavi se ob grešniku, ob obsedenem, pozoren je na njegovo stisko, ugotovi njegov problem in ga želi osvoboditi. Ne obsoja, vedno pomaga.

Vendar je zelo jasen v tem, kaj je dobro in kaj slabo. Pri obsedenem ni na enak način sočuten kot ob bolnem. Pri jetnikih daje zelo jasen pogled na to, kaj je prav in kaj narobe. Ko ozdravlja bolne, pristopa z močjo, ki je nežna in mehka. Ko rešuje obsedene, pa je pokončen steber, ki kaže pravo smer.

Kako lahko mi pristopimo na pomoč v različnih ujetostih? Človek je lahko jetnik svoje finančne stiske, napačnih predstav, različnih odvisnosti, … Videti to pri človeku in mu pomagati iz stiske ni nič manj telesno kot kaj drugega. Pomeni vzeti si čas za človeka, stopiti scela v odnos z njim, razumeti njegov problem in mu pomagati rešiti se iz ujetosti, ki ga duši. Najprej pa moramo sami vztrajno premagovati slabo in se boriti za dobro. Naša svoboda je v tem, da se odločamo za dobro in delamo dobro.

ponedeljek: Kaj je moja največja odvisnost, ki uničuje moje življenje in me ovira pri tem, da bi se svobodno odločal za dobro? Kako jo premagujem?

torek: Napačne predstave o življenju mi preprečujejo, da bi bil srečen. Če verjamem, da me bo osrečil denar, status, pomembnost, … vlagam trud v stvari, ki me puščajo praznega. Katera napačna predstava o življenju me vedno znova požene v napačno smer?

sreda: Katere napačne predstave o mojih bližnjih me ovirajo, da bi drugega videl prav in svobodno stopil v odnos z njim? Kako jih premagujem?

četrtek: Ali dovolim, da mi drugi pomaga iz mojih odvisnosti in napačnih predstav ali se branim, ker jaz nimam teh problemov?

petek: Ali opazim ujetost (odvisnosti, slabe navade, napačne predstave, …) svojih bližnjih in jih opominjam k odločitvi za svobodo ali si zatiskam oči pred tem, ker je preveč naporno?

sobota: Si upam odkrivati svet drugega z vso njegovo grešnostjo, ki uničuje njegovo življenje in mu pomagati iz tega ali mi je vseeno, kaj se dogaja z drugim?

nedelja: Judje so zaradi napačnih predstav o Odrešeniku križali Boga. Ujeti v svoj prav niso spoznali Odrešenika. Kaj me ovira pri tem, da bi prav slišal Boga in mu sledil?

Mrliče pokopavati

Oblast Božjega Sina
Jn 5, 19-30
Jezus jim je tedaj odvrnil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam, in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe.

Drugi odlomki, ko Jezus govori in se srečuje z mrtvimi:

Jn 11, 1-44, Mr 12, 18-27, Lk 7, 11-17, Lk 11, 37-44, Jn 19, 38-42​…

Mrliče pokopavati pomeni poskrbeti za mrtve zaradi njihovega prihodnjega življenja, zaradi njihove večnosti. Vrednost pokopu in mrliču daje misel na novo življenje. Pokopavati torej pomeni pripravljati na novo življenje. Ko Jezus obuja od mrtvih, opozarja na onostranstvo. Ko vstane od mrtvih, spet pokaže, da je po smrti življenje. Grob ni za smrt, grob je za vstajenje!

Delo usmiljenja torej pomeni misliti na to, kako bomo tistemu, kar je umrlo, dali novo podobo, novo življenje. Ko nekdo obupuje, pravzaprav umira, je mrlič. Mrliče pokopavati pomeni, omogočiti človeku prehod v novo življenje, da umre staremu človeku in zaživi novega. Pomeni spregovoriti mu o tem, da je rojen za večnost, da mora umreti starim navadam, starim vzorcem, staremu življenju, da bo lahko na novo zaživel. To je Kristusovo delo, to je delo njegovega učenca. Kristus sam se je pustil pokopati zato, da je vstal. Njegov grob je postal zibelka novega življenja.

Naj bo Veliki teden, ki je pred nami, priprava na to, da bomo tvegali s Kristusom umreti staremu človeku v nas, da s Kristusom vstali v novo življenje.

ponedeljek: Kaj je stari človek v meni, kateremu bi moral umreti, da bi zaživel v novega človeka?

torek: Kaj me ovira pri tem, da bi umrl staremu človeku v sebi? Česa se bojim?

sreda: V čem se upiram novemu življenju? V čem ne sprejmem Božjega pogleda v sebi?

četrtek: S postavitvijo sv. Evharistije je Kristus postavil novo zavezo z nami. Kaj mi daje upanje, da bom tvegal umreti staremu človeku in zdržal v grobu svojih starih navad, starih vzorcev, starih želja, starega življenja?

petek: Kristus je umrl zame in šel zame v grob. Tvegam umreti z Njim in z njim pokopati starega človeka?

velika sobota: Dan največjega žalovanja, vztrajanja v molitvi in upanja na vstajenje, ki prihaja. Vztrajam?

velika noč: Aleluja! Lepota novega življenja se ne more primerjati z bolečino in žrtvijo, ki jo zahteva! Vredno je vztrajati v trpljenju, da lahko okušamo novo življenje z Vstalim Gospodom! Aleluja!

Svoja razmišljanja lahko delite z nami tudi na forumu: http://www.mirenski-grad.si/forum/bozja-beseda/postna-akcija/postna-akcija-2016